Zlata čeveljčka

O uprizoritvi

Predstava traja 1 uro in 45 minut in nima odmora.

Premiera: 11 september 2014

Pri človeku, če si želimo razumno razmišljati o njem, je v navadi upoštevati prej življenje, in šele potem smrt, ali ne?

Samomorilec, ki je (bil) po poklicu igralec, se znajde pred sodiščem, ki naj presodi, ali mu je dovoljeno zares umreti ali pa se bo vrnil v življenje kot neuspešen v smrti. Sodišče, kjer ni zapisnika, čeprav se ves čas piše, kjer člani senata diskurz obravnave prekinjajo z ekskurzi v svoje asociativne spomine in prigode, odloča o vprašanju življenja in smrti nekoga, ki si je de facto sodil že sam. Nihče ne vpraša, kaj je tega človeka gnalo v smrt, ker so de iure druge reči pomembnejše. Nihče se ne ukvarja s samim dejanjem, dosti pomembnejše je, kje je samomorilec dobil vrvico za obešanje. Jo je bil res ukradel, kot trdi oškodovanka? Te v bistvu nepomembne podrobnosti nevarno obračajo barko procesa zoper nekoga, ki si ne želi več vrniti med žive. Izid je negotov in sodišče do obtoženca ni prav nič prizanesljivo.

Dominik Smole je za svoj dramolet leta 1983 prejel tudi Grumovo nagrado na Tednu slovenske drame

Tri desetletja po nastanku Smoletovega dramoleta nam je kontekst formalizirano izpraznjenega, nehumano birokratiziranega in absurdno brezpomenskega življenja še vedno domač, a ga verjetno občutimo drugače, kar skuša z interpretacijskimi poudarki upoštevati tudi beograjska režiserka Anja Suša, pri tem pa k nihilizmu nagnjen premislek o življenju in smrti uprizarja predvsem kot bedo urbane družbe.

Nika Arhar, Delo

Fotogalerija