Srečko Kosovel
Postani obcestna svetilka
Slovensko narodno gledališče Nova Gorica
Zasedba
Režiser: Andrej Jus
Izbor besedil in dramaturg: Nejc Valenti
Skladatelj: Branko Rožman
Lektor: Srečko Fišer
Scenograf: Danijel Modrej
Kostumografinja: Belinda Radulović
Koreografinja: Bojana Mišić
Oblikovalec svetlobe: Samo Oblokar
Oblikovalec zvoka: Matej Čelik
Vodja predstave Simon Kovačič, šepetalka Katja Robič, tehnični vodja Aleksander Blažica, tonski in video mojstri Vladimir Hmeljak, Majin Maraž (vodja) in Stojan Nemec, lučni mojstri Samo Oblokar (vodja), Marko Polanc in Renato Stergulc, rekviziterja Damijan Klanjšček in Jožko Markič, frizerki in maskerki Hermina Kokaš in Katarina Božič, garderoberki Jana Jakopič in Mojca Makarovič (vodja), odrski mojster Staško Marinič, odrski tehniki Dean Petrovič, Bogdan Repič in Dominik Špacapan, vrviščarja Damir Ipavec in Ambrož Jakopič, odrski delavec Jure Modic, šivilje Nevenka Tomašević (vodja), Marinka Colja in Tatjana Kolenc, mizarja Darko Fišer (vodja) in Marko Ipavec.
Igrajo
Ana Facchini
Kristijan Guček
Miha Nemec
Žiga Saksida k. g.
Marjuta Slamič
Vladimir Hmeljak
O uprizoritvi
Premiera: 8. januar 2014
Predstava traja eno uro in nima odmora.
Kaj bi bil človek če je težko
biti človek? Postani obcestna
svetilka, ki tiho razseva
svoj sij na človeka.
Srečko Kosovel je eden od svetlejših utrinkov na zvezdnatem nebu slovenske poezije. V svojem kratkem blesku je njegova poezija posvetila v mnoge temačne kote človekovega bivanja in v njenem središču je tisto malo človeškega, kar je še ostalo od nas. 110 letnica njegovega rojstva je botrovala nastanku predstave - koncerta njegove poezije.
Pogosto, ko so v preteklem stoletju šli ljudje na slovenske ulice, so šli s Kosovelovimi verzi v srcu.Kosovelove besede so tako močne in hkrati tako univerzalne, da so si jih prilaščala politična gibanja in jim dajala, ki so poudarjale njihov revolucionarni naboj.
Ustvarjalci predstave pa so nasprotno želeli zaobjeti celoten spekter ki ga meče Kosovelova luč. Tako kot njegova poezija tudi gledališka predstava meče luč v mnoge kote človeškega bivanja in kaže različne obraze človeka. Poslanstvo igralcev je v tem smislu enako pesnikovemu, z inetrpretacijo poezije še toliko bolj. V tej predstavi se tako združita pesniška beseda in gledališče skupaj z glasbo v eno zgodbo. Zgodbo o človeku, o življenju.
Iz svojega zatočišča nagovarjajo tudi vse, sedeče "po gledališčih, barih in kavarnah in drugih zabaviščih", a predvsem pošiljajo luč iz 'svojega novega sveta', sveta zatočišča, in tako izrisujejo človeka, v katerega verjamejo oziroma kakršen je ta zmožen biti.
Nika Arhar, Delo
Video
Fotogalerija
