Gregor Butala

Teden slovenske drame 2015: iskanje tehtnega ravnovesja
(selektorjeva utemeljitev)

V drugem letu selektorstva sem v oblikovanju tekmovalnega in spremljevalnega programa Tedna slovenske drame izhajal iz nabora skupno oseminštiridesetih predstav, ki so v obravnavanem obdobju (v pretežni večini gre za produkcije, ki so imele premierno izvedbo v minulem koledarskem letu) nastale na podlagi uprizoritvenih predlog slovenskega izvora (tako izrazito splošna oznaka je tudi tokrat na mestu, saj je le dobra polovica predstav nastala na podlagi besedil, ki bi jih lahko opredelili kot "dramska" v običajnem pomenu), pri čemer se jih je na festival uradno prijavilo dvaintrideset. Količina je skoraj identična lanski (takrat sem izbiral med petinštiridesetimi uprizoritvami), kar daje slutiti, da se je število predstav, ki letno nastanejo po domačih predlogah, vsaj deloma ustalilo – in da se tudi siceršnji delež, ki ga zavzemajo v celoti slovenske gledališke produkcije, ne spreminja pretirano.

Razmeroma velik del obravnavane produkcije (skoraj tri četrtine), sploh v primerjavi s preteklim letom, je bil uprizorjen na odrih slovenskih gledaliških ustanov (leta 2013 je bila v institucionalni krajini producirana zgolj tretjina predstav v naboru), vendar pa velja pri tem omeniti, da je šlo v številnih primerih za koprodukcije z neinstitucionalnimi producenti – pri teh je nastala tudi glavnina preostalih projektov; produkcij polprofesionalnih in ljubiteljskih skupin je na tokratnem seznamu le malo. Izrazitejše zanimanje javnih gledaliških zavodov za pripravo del po slovenskih predlogah (pogosto tudi v skupni produkciji) se kaže še v tem, da lani sploh ni bilo gledališke ustanove, ki ne bi imela na repertoarju vsaj ene predstave, osnovane na slovenskem besedilu, pri čemer so v nekaterih (SNG Drama Ljubljana, Slovensko mladinsko gledališče) uprizoritve, ki so izhajale iz domačih predlog, obsegale kar polovico vsega programa ali še več – čeprav ne vselej enako uspešno.

Na splošno bi morda lahko rekli, da je bil tokratni nabor (kar je glede na povečano institucionalno prisotnost nemara razumljivo ali celo pričakovano) nekako bolj "konvencionalen" od lanskega, ko je po "klasičnih" dramskih besedilih iz zgodovine slovenske dramatike nastalo razmeroma malo predstav, število postavitev predhodno že uprizorjenih dramskih del pa je bilo skoraj zanemarljivo, saj so izrazito prevladovale krstne izvedbe novih dram oziroma predstave, ki so v (in za) gledališko uprizarjanje prevajale izvorno "nedramske" predloge. Slednjih sicer niti tokrat ni malo, večinoma pa se napajajo v poeziji (Kosovel, Zajc) ali literarnih predlogah v širšem smislu (romani, teoretska besedila) ter – še zlasti v različnih avtorskih projektih – osebni intimi nastopajočih. Precej je bilo krstnih uprizoritev (novih ali manj novih) dramskih besedil (na primer 1981, Lizistrata, Križ, Srce na dlani, Hotel Modra opica, Vorkšop na Moljera idr.), dovolj trdno mesto pa je obenem našla historična slovenska dramatika (Cankar, Levstik, Smole). Po letu, ki so ga zaznamovali predvsem "enkratni", iz samih izvajalcev izhajajoči projekti in novosti, se zdi, da ponuja celota uprizarjanja slovenske dramske pisave nekoliko bolj "uravnoteženo" podobo, tako po tipu produkcije same kot po paleti estetskih in vsebinskih preferenc. Poudarek na tematiziranju aktualne družbene stvarnosti, ki je opazno izstopal v letu poprej, je sicer še vedno prisoten, vendar ga v siceršnji žanrski pestrosti enakovredno dopolnjuje širši nabor vsebin, tudi tistih "večnih"; v konkretnejši premislek sveta in časa, ki ju živimo, pa se uprizoritve – atomizirani dobi primerno – pretežno podajajo skozi majhne, individualizirane zgodbe, v katere slika celote pogosto preseva le po koščkih, vsej raznovrstnosti gledaliških postopkov in poetik navkljub.

Gregor Butala, selektor 45. tedna slovenske drame

Renata Vidic (predsednica)
Matej Bogataj
Darja Dominkuš
Vesna Jevnikar
Marko Sosič

Zala Dobovšek
dr. Milivoje Mladenović
Alja Predan