Žanina Mirčevska
Žrelo (Ждрело)
Dramski teatar Skopje, Skopje, Makedonija
Zasedba
Prevajalka: Žanina Mirčevska
Režiserka: Zoja Buzalkovska
Scenograf: Ljupčo Jovanov
Kostumografinja: Lira Grabul
Avtor glasbe: Ognen Anastasovski
Vodja predstave:Žarko Namičev, šepetalka: Danica Ilieva, avtorica fotografij: Marija Čonevska, masker: GJorgji GJorgjievski, lučni tehniki: Kire Bubulevski, Dejan Blaževski, Mitko Rizov, tonska tehnika: Čedomir Mladenovski, Dimitar Ilioski
Igrajo
Rubens Muratovski,
Liljana Veljanova,
Dime Ilijev,
Trajanka Ilieva,
Sonja Stamboldzioska,
Filip Trajković,
Dimitrija Doksevski k. g.,
Aleksandar Stefanoski k. g.,
Ivana Pavlaković k. g.
O uprizoritvi
Premiera: 8. oktober 2014
Predstava traja 1 uro in 20 minut.
"Vsak ima svojo lakoto, gospod. Ljudje pa niso pravični, gospod. Lakoti po denarju pravijo podjetnost. Lakoti po uspehu ambicioznost. Lakoti po seksu strast. Lakoti po oblasti moč. Lakoti po alkoholu pa alkoholizem."
Igra Žrelo je tragikomedija o splošnem pojavu globalnega potrošniškega kapitalizma, o požrešnosti. Glavni lik je neprestano lačen, in nič ne more potešiti njegove lakote, v svoji požrešnosti gre tako daleč, da poje celo svoje ime. Napisana kot pravljična prispodoba o užitkih in težavah, ki jih prinese nepričakovano bogastvo. V besedilo so igrivo posejani najrazličnejši klišeji tradiconalno slovenskih tem od nabiranja gob dalje do motivov sodobnega potrošništva.
Besedilo je leta 2003 uprizorila ljubljanska Drama, leto pred tem pa je bilo nominirano za nagrado na 42. tednu slovenske drame.
Dramski teatar Skopje je eno od najuglednješih makedonskih gledališč. Deluje od leta 1946, njegov repertoar pa danes setavljajo predstave s širokim žanrskim razponom, ki so odmevale v gledališkem prostoru Jugoslavije in Evrope.
V tej nadrealistični "pravljično fantastični zgodbi o nenehni lakoti in prehajanju med srečo in nesrečo, Žanina Mirčevska gradi in izpisuje s furiozno inspirativnim jezikom v nepričakovanih in radikalnih probratih v sami teksturi igrenotranjo dramo (nesrečno srečnih človeških likov in ostalih "živalskih" vrst, označenih z realističnimi maskami). Moderen, ali še bolje nenavadno drugačen tekst (kar pomeni, inovativen in raziskovalen dramski rokopis) razen globalne metafore za nenasitnost (požrešnost) in podobne neetinčne in sorodne kategorije ne nosi dramske strukture, na kateri bi lahko režiserka Zoja Buzalkovska z gradila dramsko predstavo s pričakovanimi sredstvi standardne dramaturgije, temveč z očitno umetniško vizijo v sozvočju z vizijo in estetskim credom avtorice, ustvari lahko, lahko berljivo a hkrati močno ekspresivno uprizoritev, z uživitkom v tekstu in z njim.
LJubomir Gruevski, plagijat
Fotogalerija
